Spet težave!

Kljub temu, da sem pisanje bloga (na olajšanje nekaterih) opustil; me življenje v naši čudoviti, nategovalski državici, vsake toliko pripelje do tega, da ponovno poprimem za tipkovnico. Če bo komu ta zapis všeč, se lahko zahvali celotni ekipi spletne prodaje BigBanga.

Tisti, ki me poznajo najbrž dobro vedo, da sem eden izmed večjih ljubiteljev kave, ki jih premore naš moder planet. Dan brez te rjavo-črne tekočine se mi enostavno zdi izgubljen. Načeloma ne favoriziram avtomatov za kavo; razen, če ti vsebujejo mlinček, ki cela kavna zrna zmelje in ti pripravi svežo kavo. Prav tak avtomat sem sklenil kupiti. Na spletni prodaji že prej omenjenega trgovca sem našel kavni avtomat, opisu katerega je bil priložen video. Kot večina ljudi sem najprej planil na video in ugotovil, da je avtomat pravi tehnološki čudež za teh 100 €. Brez pomisleka in nadaljnega branja sem ga dal v košarico in za prevzem izbral mesto v lokalni prodajalni.

Presenečen in fasciniran nad hitrostjo, ki so jo premogli, že naslednji dan dobim SMS, da me aparat že čaka v poslovalnici. V tistem trenutku sem v mislih že okušal sveže zmleto kavo. Resno; četudi bi takrat sedel na WC školjki zaradi velike potrebe; najbrž ne bi kaj dosti pomišljeval in bi se takoj odpravil v poslovalnico ponj (tisto reč s papirjem pa opravil pozneje). Kakorkoli, pridem v poslovalnico, kjer sem že vajen nesposobnosti ljudi v modrih srajcah. Postopajo sem ter tja, pa še kak grd pogled dobiš od prodajalskega ženščeta, ki je prav udobno nameščena na stolu in prav tečno moli glavo izza pralnih strojev. Da avtomata najprej sploh nismo našli; sploh ne bom pisal, ker bi potem lahko izdal zapis v treh delih.

Avtomat torej prevzamem in odhitim z njim domov. Manjše začudenje je sledilo že med vožnjo, saj avtomat na sliki ni imel tega fancy LCD zaslona. Mogoče pa imajo več modelov, sem si rekel in se nehal sekirati. Ampak, ja, ob odprtju škatle je sledilo še večje presenečenje – aparat je bil dobrih 300 € cenejša varianta od tistega, ki so ga predstavljali v videu. O kavnem mlinčku pa kar sanjajte! Celotno zadevo sem zapakiral nazaj in se popolnoma besen vrnil v štacuno. Tam je bilo ženšče z bele tehnike že udobno namrgodeno in ugnezdeno na blagajni. Ko me je zagledala, je začela pokati grimase, ki so bile podobne grimasi veverice, ki po naključju najde lešnik, ki ga je skrila že pred tremi sezonami (WTF?).

Če bi imel res slab dan, bi nahrulil še njo, vendar ga (na njeno srečo) nisem imel. Ko sem ji razložil, zakaj za vraga sem si sploh dovolil priti nazaj; je poklicala nekega tipa, ki ima baje čez reklamacije. Podoben je bil nekemu živčnemu paličnjaku, ki se je pravkar izgubil v Dupleku. Živčno je pogledaval sem ter tja in nekaj mrzlično iskal v sistemu. Ko sem mu razložil, da se mi zdi ta neljubi dogodek, ki se mi je zgodil svinjarija; je nenadoma iztegnil svoje gromozansko dolge roke in mi začel z njimi mahati pred očmi; češ, da on tu ni nič kriv in da on tukaj samo pakira in tiska potrdila.

Po petnajstminutnem obračanju škatle in tipkanju nekih zelo zahtevnih besednih zvez v sistem, sem le dobil povrnjen denar, pa tudi kar nekaj začudenih pogledov prijateljic ženščeta z bele tehnike. Ko sem pobral denar me je ta spet tako začudeno gledala, kot da sem jo prosil, če mi zakrpa luknjo na spodnjicah.

Brez avtomata sem se napotil iz Big Banga in si doma skuhal kavo v đezvi. Takoj ko sem jo spil, pa sem napisal pritožbo.

Dragi bralci to je vse za danes! Mislim, da sem zdaj 5 kg lažji :)

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !