Pica in Maestro

Danes sva se z boljšo polovico odpravila v bližnjo picerijo, kjer imajo najboljše pice v okolici, čeprav je resnica o natakaricah, ki so tam zaposlene drugačna – manj profesionalnih natakaric skoraj ne bi premogli. Niso ravno najbolj prijazne, gost dobi občutek, kot, da jim je na trenutke sploh odveč, da je prišel. Kakorkoli, tja zahajam predvsem zaradi odličnih pic in lepe okolice – picerija je namreč dobesedno v gozdu.

Torej, prišla sva do picerije in še preden sva si dobro ogledala jedilnik, je do naju prilomastila na pol naduta natakarica, ki naju je vprašala, kaj bova. Hotel sem naročiti ledeni čaj, ta pa je pri sebi nekaj zjamrala. Nato me je velikodušno razsvetlila, da imajo samo točenega. Naročiva torej najprej pijačo, nato še pici. Brez težav seveda ni šlo, saj je prišla celotno naročilo še enkrat preverit, kar je utemeljila z besedami, češ, da je pol gozdarske in pol morske precej čudna kombinacija (sem pač poseben, kaj naj). Nato je odlomastila nazaj.

Najbolj pa se je zadeva zapletla, ko sva pici pojedla. Odločil sem se, da bom plačal s plačilno kartico, saj gotovine predvsem zaradi prenapolnjenega žepa za drobiž načeloma ne nosim s sabo. Za šankom se je natakrica že živčno prepirala s svojim kolegom o neki (zanjo) izredno sila pomembni stvari, nisem pa točno razumel o čem. Po kakšnih treh minutah prerekanja s kolegom, je le opazila, da je prišel do pulta gost, ki bi rad plačal. Tečno me je vprašala: “Gotovina, kartica??”. Pomolil sem ji kartico, ona pa jo je vstavila v terminal. Ta je imel danes neke težave, saj je ves čas le ‘klical’, nato pa izpisal napako – plačilo zavrnjeno. Babnica je začela živčno udrihati po terminalu in se drla neki kolegici, da stvar ne dela. Kolegica ji ni odgovarjala, pa tudi videl je nisem – če je imela namišljeno prijateljico, pa ne vem. Kot, da že ni bila dovolj zaposlena s samim terminalom, je v picerijo že pritekla neka druga ženska, ki je hotela naročiti kavo, pa je še sploh ni noben prišel vprašat, kaj bi pila. Natakarica ji je takoj zatrdila, da ima pomembnejše stvari in je nadaljevala z udrihanjem, kot, da je bil terminal kaj kriv. V isti sapi je še enkrat zdrla na kolega, češ, da ji ni skuhal bele kave, kot mu je naročila. Prosila me je, če lahko znova poizkusim čez 5 minut; toda zadeva je bila tudi takrat enaka.

Takrat me je vprašala, če bi lahko šel na bankomat. Kot sem že povedal, se picerija nahaja sredi gozda, najbližji bankomat pa je bil kakšen kilometer hoje daleč. Vprašal sem jo, ali je že kdaj slišala, da so bankomati postavljeni v gozdu. Takrat je samo zavila z očmi in dejala, da naj pridem plačat pač ob prvi priliki, ko bom lahko. Mogoče bom to storil jutri, čez kak mesec, drugo leto; ne vem. Se pa ne čutim kaj preveč dolžnega, saj tudi oni niso najprijaznejše osebje na svetu, poleg tega pa ni moj problem, če je zatajila elektronika.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !