Jamska ženska pred Mercatorjem

Pozdravljen, svet!
Ja, po skoraj petih mesecih se ponovno oglašam. Za novo objavo se lahko zahvalite nekaj sto let stari babnici, ki me je danes nekaj po 13. uri totalno iztirila pred Mercatorjem. Ja, moja nergavost se vrača!

Danes po šoli me je moja boljša polovica kljub jesenskemu vremenu velikodušno povabila na sladoled. Moški, ki ga prodaja, ima svojo okrepčevalnico s sladoledom neposredno ob manjši poslovni enoti Mercatorja. Rahlo tečen od torka, ki se je za spremembo začel že s preduro in XXL sladoledom v roki se odpraviva proti tamkajšnjemu Mercatorju. Ker je v neposredni bližini tudi osnovna šola, pred vhodom po pouku nikoli ne manjka šolarjev, ki si kupujejo sladkarije. Tako je bilo tudi danes, tako je vedno in nisem še slišal koga, ki bi se nad tem pritoževal. No, vsaj do danes.

Kot že rečeno, prideva pred vhod Mercatorja, ki ima za razliko od večjih Mercatorjevih centrov ozka, zares ozka vrata. Postavil sem se k ostalim, ki so stali pred vrati in si ogledoval plakat, ki je naznanjal neko novo akcijo. Takrat pa se kot strela z jasnega skozi nihajoča vrata primaje naduta babnica. Visoka je bila malo več kot meter in pol in imela je temne lase, ki že dolgo niso bili oprani. O tem so pričali kodri, ki se ustvarijo, ko šampon ne vidi glave že kak teden. Izgledala je kot, da je pravkar prišla iz jame. Poleg svoje gromozanske nadutosti, je s sabo prinesla tudi gromozansko vrečko, ki je bila skoraj večja od nje. Sklepal sem, da je šlo za mesečni nakup. Vsa naveličana življenja se je zadrla na mlade pred Mercatorjem (citiram!): ” Pa ka morte stat glih tu pred vratami, da ljudje ne morjo vun?”. Na glas sem dodal rahlo cinično opazko, češ, da se mi smili. Takrat pa se je bitje v velikosti škrata s preveliko vrečko obrnilo proti meni. “Ja, kak pa se obnašaš, smrkavec,” jo je zanimalo? Sklonil sem se proti njej in jo pogledal. Povedal sem ji, da ni moj problem, če ima slab dan. Najraje bi ji zabrusil, da bi bil zanjo primernejši izhod za dostavo, ker ima tako veliko vrečko, vendar sem to raje zadržal zase. Takrat pa me je pogledala in njeni mastni skodrani lasje so se še bolj skodrali. Dobil sem občutek, da bi me najraje mahnila. Čisto po pravici povedano, bi ji tudi jaz najraje poveznil njeno vrečko na glavo in jo poslal v tri pisane marjetice. Odvrnila mi je: “Ti imaš slab dan in z mano se ne boš tako pogovarjal, mozoljevec!” Takrat pa je bila mera polna. Ženica se je z gromozansko vrečko odpravila naprej, jaz pa sem za njo zaklical: “Veste, da vas lahko tožim?”. “Ti kar daj,” je zaklicala, nato pa izginila za vogalom. S punco sva se počasi odpravila naprej in ko sva prispela do vogala sva opazila, da ženska klepeta s svojo nekaj stoletij starejšo prijateljico, ki ji je bila zelo podobna, le da je imela še bolj ’skodrane’ lase, ki so bili v barvi dima, ki se kadi iz tovarniških dimnikov. Postava obeh je bila podobna postavi jamskega medveda. Z veliko vnemo ji je nekaj razlagala, najbrž o meni. Naenkrat se je spet obrnila k meni, jaz pa sem ji pomahal. Ni mi pomahala nazaj in to me ne preseneča.

Če ne bi bilo zraven punce, bi ženski še kaj pikrega dodal, vendar res ni imelo smisla, da bi se prepiral z žensko, rojeno za časa predkambrija. Pa kaj hočemo, tudi taki ljudje obstajajo.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !