Kulturna raznolikost v Planet Tušu MB

Opažam da v zadnjem času zanemarjam pisanje svojega bloga. No, k sreči se je v tem času nabralo kar nekaj stvari, o katerih bom lahko pisal. Naj na začetku zapisa povem, da nimam osebno nobenih zamer do drugih (in drugačnih) ljudi, pač pa samo izpostavljam svojo izkušnjo.

Najbrž veste, kakšno stereotipno mnenje ima večina ljudi o Romih. Živijo v barakarskih in neurejenih naseljih, nimajo urejenega zavarovanja, morda sploh niso prijavljeni in njihove družine so zelo številčne. No, jaz lahko potrdim tole zadnjo trditev, saj sem se v soboto na lastne oči prepričal o njej.

V soboto sem bil po dolgem času v Planetu Tuš v Mariboru (ali Cineplexx-u, kakor pač hočete). Ker sem imel dobri dve uri časa, sem šel na kavo v kafič, ki se je nahajal pri Felixovi knjižni stojnici in se usedel tako, da sem bil s hrbtom obrnjen proti blagajni kafiča. Malo sem opazoval ljudi, ki jih ni bilo prav veliko (saj je bila sobota popoldne), nakar sem naenkrat zaslišal galamo v meni nepoznanem jeziku ali narečju. Obrnil sem se in zagledal veliko romsko družino, ki je po številčnosti spominjala na zajčjo rodbino.

Družina je izgledala precej stereotipno. Na začetku je pritekla gruča otrok, v starostnem razponu od 5 do približno 12 let, od zadaj pa jih je spremljala (predvidevam) mama, in ja, tudi ona je delovala precej značilno. Oblečena je bila v dolgo pisano krilo, obute je imela nekakšne sandale, bila močnejše postave, in imela lase spete v figo, poleg tega je na vsaki rami imela še enega otroka, katera sta držala vsak svoj snop balonov. Ker je na balonih bil Cineplexx-ov logotip, predvidevam, da so jih izmaknili v zgornjem nadstropju, pred kinodvoranami.

Skratka, lahko si predstavljate, kakšen vrvež nastane, ko v razmeroma prazno zgradbo prilomasti gruča takšnih ljudi. Družina mi je vzbudila zanimanje in začel sem jih opazovati. Razumel jih tako nisem kaj dosti, ker so govorili v tistem svojem Afriškem dialektu, katerega so razumeli le oni. Ko sem jih nekaj časa opazoval, sem dobil občutek, da nimajo namena nič kupiti, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem videl, da je mama pristopila k sladoledarki. Nekaj ji je zamomlja, pa je uboga revica očitno ni razumela. Po daljši debati, ki je potekala v dveh jezikih, sta le prišli do skupnega zaključka, gospa v krilu je hotela plastične lončke za sladoled. Sladoledarka ji je pojasnila, da morajo najprej kupiti sladoled in dobili bodo lončke, a ženska v krilu je bila odločnejša in zmagala je v tem pogajanju.

Če dobro pomislim, kaj pa je ubogi sladoledarki sploh preostalo? Deset bojevniško izurjenih otrok in še ta ženska … to ni mačji kašelj. Kar je bilo pri vsej stvari zanimivo – na začetku sem zagledal le enega, potem pa skoraj ni bilo konca, saj so kar vstopali v stavbo. Predvidevam, da so morali živeti blizu, saj bi jih drugače najem avtobusa kar drago stal.

Gledano iz ekonomičnega vidika, pa se tako velika družina izplača. Vzemimo preprost primer, gobarjenje. Ne spomnim se točno, vendar se mi zdi, da zakon dovoljuje do 2 kg nabranih gob na osebo. Če se na gobarjenje odpravi samo polovica družine, lahko le-ti mirne duše naberejo 16 kg gob in še zakonu je zadoščeno. Prav tako lahko pregovorijo svoje bližnje sorodnike, da se jim pridružijo na kakšni ekskurziji in to ni več skupinica, temveč organizirana skupina, ki šteje čez 50 ljudi.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !